DALMACIJA-BOSNA TOUR

Zjutraj smo s kolesom raziskali Makarsko; čeprav ni še top sezona, je turistov že dosti, je pa res dosti tudi hotelov, majhnih in velikih, tako da je gužva tu nekaj običajnega oz. zaželjenega. Prijetno za en dan.

Po jutranjem kopanju smo štartali za Pelješac, cilj je bil najbolj oddaljena vasica na pollotoku – Lovište. Čeprav smo imeli na internetu ogledan kamp Lupis, ki je dobro ocenjen med OK mini camps, smo zaradi zasedenosti le-tega izbrali kamp Đenka, ki se je izkazal za odlično alternativo. Avtodom smo parkirali v prijetni borovi senčki, ki je je bilo dovolj tudi na plaži, kamp pa nam je bil všeč tudi zaradi umirjenosti in domačnosti, pogleda na cel zaliv s plaže, mivkastega igrišča za odbojko v bližini in razdalje do “centra”. Tam se nahajajo pošta, trgovina, info točka za turiste in kar nekaj restavracij, ki so zasedene predvsem ob večerih zaradi navtičnega turizma, saj je zaliv opremljen s precejšnjim številom boj za vezanje jadrnic (nekega jutra smo jih našteli blizu 30).

4. DAN – ponedeljek 26.6.2017 (Lovište)

Po zajtrku smo se s kolesi odpeljali raziskat okolico in na drugem koncu zaliva zagledali tata, ki se je vračal z ribolova – brez ulova. Je pa zato sosedov ribič (ki lovi za potrebe svoje restavracije Stari ribar) ulovil 4 velike gofe, ki so bili prava atrakcija na pomolu.

5. DAN – torek 27.6.2017 (Lovište)

Dan za počitek in kopanje.

6. DAN – sreda 28.6.2017 (Lovište)

Že takoj zatem smo začeli pakirat, saj je čas (pre)hitro mineval in bi nam utegnilo zmanjkovati časa za vračanje. Še vedno je bil malo v načrtu Dobrovnik in nadaljevanje poti preko Trebinja, Bileće, Sutjeske in Foče v Sarajevo, vendar smo se na križišču v Stonu premislili in zavili proti Mostarju; malo zaradi cene kampa v Dubrovniku, ki naj bi bila 70 EUR (v Lovištu smo plačali 80 za 3 dni), malo pa zaradi tega, ker bi si s tem pot vrnitve še podaljševali.

Po prečkanju meje z Bosno, smo naredili postanek v Počitelju, ki je prijetno starodavno mestece z bogato zgodovino, še iz turških časov, in zaradi strateške lege tudi večkrat tarča napadov. Nazadnje je bil močno poškodovano med domovinsko vojno in tudi v celoti izseljeno, so pa precej že obnovili in je tudi na seznamu predlogov za Unescovo kulturno dediščino.

Otroci se takoj navdušijo nad stojnicami, punca pahljačo, eden od fantov pa pištolo, ker si predstavlja, da bo z njo lahko šprical v morju. Bolj ali manj neuspešno jim dopovedujemo, da naj se ne dotikajo stvari, da se kaj ne razbije.

Ogledamo si tudi notranjost mošeje, potem ko nas prodajalec spominkov ob njej opremi z rutami.

Po večerji – ploščo z mešanim mestom v bližnji gostilni, ki se je v primerjavi s prihodnjimi kulinaričnimi izkušnjami v Bosni izkazala za nadpovprečno, smo nakupili še sadja pri priložnostnih prodajalkah ter kruha in peciva v pekarnici čez cesto ter pot nadaljevali proti Mostarju.

Bilo je že pozno, a smo se vseeno odpravili na večerni pohod po mestu, čez stari most. Utrip, izgled mesta in mostu ter sladoled ne razočarajo, ker je pa ura pozna opustimo misel na nadaljevanje poti proti Boračkemu jezeru in se lotimo iskanja primernega mesta za spanje. Zavijemo na bližnjo bencinsko črpalko v centru mesta in naletimo na dva policaja ob srebanju pijače (nasploh je bil to pogost prizor), ki na vprašanje kje je mogoče prespati odgovorita: “pa šta vam fali ovdje?”, tako da se odgovora razveselimo in ob soglasju “bencinajota” hitro spakiramo vštric stavbe.

7. DAN – četrtek 29.6.2017 (Mostar – Sarajevo)

Po mirno prespani noči pozajtrkujemo v avtodomu in pot takoj nadaljujemo proti Sarajevu. Cesta je speljana ob reki Vrbas med visokimi vzpetinami in nas zelo spominja na soško dolino med Solkanom in Tolminom. Že ob 12h prispemo v kamp na Ilidži, kjer malce polenarimo.

Popoldan se odpravimo s tramvajem v center mesta in med iskanjem vstopne postaje naletimo na večje število konjskih vpreg, ki čakajo turiste za vožnjo do izvira reke Bosne (Vrela Bosne, vstopnina 3EUR/odraslega, vožnja 15KM v eno smer, ki traja 15min). Otroci se seveda navdušijo in že naslednji trenutek se na kočiji vozimo skozi drevored kostanjev in platan iz časa avstro-ogrske, ki je z obeh strani obdan s številnimi razkošnimi rezidencami (povečini so privatne, v nekaterih so ambasade, med njimi pa je tudi nekdanja Titova vila).

Izvir reke očara z mostički in brvmi, brzicami, labodi in račkami, predvsem pa so otroci navdušeni nad otroškimi igrali.

Še bi se verjetno zadržali in tudi pojedli v tamkajšnji gostilni, a se nam je že zelo mudilo na Baščaršijo, ker se je bližal že večer. Po večkratnem poizvedovanju pri naključno mimoidočih končno najdemo tramvaj, kupimo karte in se namestimo nanj.

Ko pridemo do fontane Sebilj na vrhu Baščaršije naletimo ravno na zanimivo predstavo turškega vojnega orkrestra https://faktor.ba/vijest/turski-vojni-orkestar-mehter-koncertom-na-bascarsiji-odusevio-sarajlije-254867).

Ker smo zelo lačni, zavijemo v eno od stranskih ulic v enega od številnih lokalov; z izbiro nismo imeli sreče, še najbolj zmoti neprijazen natakar. Potem nadaljujemo peš po Sarajevskih ulicah, kjer se otroci zelo razigrajo, v kamp pa se vrnemo s taksijem, saj je obratovanje tramvaja zaradi neke tekme prekinjeno.

Taksista povprašamo glede precejšnega števila novih zgradb v mestu in nam pojasni, da so investitorji pretežno arabci, da pa se v javnosti niti ne ve kdo točno. V primerjavi s Sarajevom (in Bosno nasploh) izpred desetih let, ko sva podobno turo v obratni smeri opravila z avtom, je največja razlika prav ta – da je vsepovsod po turističnih krajih in predvsem v Sarajevu opaziti ogromno ljudi arabskega porekla, celo napisi na tablah so velikokrat najprej v latinici, potem cirilici in nazadnje v arabščini (predvsem trgovine in nepremičninske agencije tako oglašujejo). Na Ilidži je v okolici tramvaja celotna soseska bolj arabska kot bosanska. V bližini Sarajeva so si zgradili cel turistični resort v katerega domačini niti nimajo vstopa, razen tistih, ki so tam zaposleni (kuharji, natakarji, sobarice ipd.). Vprašanje kako bo to vplivalo na prihodnost Bosne, na kar že opozarjajo nekateri tamkajšnji intelektualci. (https://www.rtvslo.si/tureavanture/novice/bih-postal-vroca-destinacija-za-arabce-a-vsi-niso-navduseni/400917).

8. DAN – petek 30.6.2017 (Sarajevo – Jajce – Plivsko Jezero – Bihač)

Po zajtrku krenemo proti Jajcu, tokrat do Zenice vozimo celo po avtocesti, sicer pa se čez ceste v BiH ne moremo pritoževati, saj smo zadnji dan ugotavljali, da smo se najbolj neudobno peljali od Il. Bistrice do doma, nismo pa se mogli ravno odločiti ali zaradi lukenj na cesti ali zaradi hitrosti vožnje najetega avtodoma, ki se je z bližanjem domu povečevala. Do Jajca nam pot mine relativno hitro. Nasploh nam vožnja v avtodomu ne predstavlja velikih težav, saj je nabor aktivnosti pester – od hranjenja, klepetanja, poslušanja pravljic ali muzike, petja, igranja raznih igric, tako besednih kot družabnih, barvanja, pa do spanja, ko smo utrujeni…

Ustavimo se takoj na začetku Jajca pri slapu, ki se ga otroci zelo razveselijo, sploh ker nas s špricanjem nekoliko ohladi.

Po polnjenju avtodoma v trgovini, se odpeljemo do bližnjega Plivskega jezera, kjer si privoščimo kosilo.

Potem odpešačimo do bližnjih starih lesenih mlinov, ki naj bi bili še v uporabi, čeprav naletimo zgolj na dve skupini fantov, ki imajo tam žur s harmoniko, pjesmo in vinom (ali pivom).

Ker je že večer, nadaljujemo pot proti Bihaču oz. kampu Kiro (http://www.una-kiro-rafting.com/index.php/ba/), kamor prispemo okrog 11h zvečer, ko otroci že mirno spijo.

9. DAN – sobota 1.7.2017 (Bihać – Klenovica)

Zjutraj se zbudimo, pozajtrkujemo v avtodomu, se malce razgledamo po okolici in spijemo kavo na obrežju Une. Preden štartamo nas zamikajo še mreže za ležanje, razpete med drevesi, ter pink-ponk miza, kar nas okupira za kar nekaj časa, saj bi tata rad na vsak način premagal mamo.

Štartamo proti Bihaću, kjer se nameravamo ustaviti za krajši nakup v Fisu, njihovi trgovski verigi, ki pa se spremeni v nekoliko daljšega in stresnega, tako da kosilo v gostilni zamenjamo z nakupom bureka in podobnih dobrot v pekarnici ter “kosilom” med vožnjo.

Čaka nas še nekaj vožnje do Senja oz. kampa v Klenovici, ki sva si ga prejšnji večer izbrala zaradi posnetka na spletni strani in bazenov, ki jih opazimo, saj otroci že celo potovanje sprašujejo po kopanju v njih.

Sparkiramo čisto zraven morja, kar je za zadnji večer idealno. Skuhamo si juho in pašto, potem pa hitro na plažo. Tata izkoristi še nekaj časa za ribolov – prav do teme, tako da se ga načakamo preden gremo malo “u šetnjo” in na sladoled – ko so že skoraj vsi drugi spali. V “centru” vseeno najdemo še en odprt barček z nekaj “dogajanja”. Spet je ura pozna za spat.

10. DAN – nedelja 2.7.2017 (Klenovica – Križ)

Dopoldan izkoristimo na plaži, čeprav ni neke hude želje po kopanju, saj se je voda zaradi burje in neviht v prejšnjih nočeh precej ohladila. Pa še pihalo je.

Za zaključek otroke peljemo na bazen, kar se glede na navdušenje in porabljeno energijo izkaže za najboljši možen zaključek našega drugega potovanja z avtodomom. In sigurno ne zadnjega. Izposoja avtodoma se ponovno izkaže za pravo izbiro za začetek počitnic.